Statistični in tehnični podatki

Progo opisujejo sledeči številčni podatki:

Dolžina proge: 123,1 km
Širina tira: 760 mm
Število železniških postaj: 35
Najnižja točka: 2 m nadmorske višine (Trst, Koper)
Najvišja točka: 293 m nadmorske višine (Grožnjan)
Število krivin: 604
Število tunelov: 9
Število mostov: 11
Število viaduktov: 6
Povprečna hitrost vlaka: 25 km/h
Največja hitrost vlaka: 31 km/h
Dolžina vagona: 8,5 m
Število sedežev v vagonu: 30
Trajanje potovanja od Trsta do Poreča: 6-7 h
Začetek gradnje: 1900
Otvoritev proge: 1902
Zadnja vožnja vlaka: 31/08/1935

Gradnja ozkotirne proge v dolžini 123 kilometrov je pričela leta 1900. Dela so vključevala izgradnjo osmih tunelov v skupni dolžini 1.530 metrov, enajstih mostov in šestih viaduktov ter številnih železniških postaj, postajališč, skladišč, postaj za oskrbo z vodo, nasipov in usekov. Gradnja je potekala v dveh delih: do aprila 1902 je bil dokončan odsek od Trsta do Buj (59 km), do decembra pa odsek od Buj do Poreča (64 km). Projekt, velik celo za današnje pojmovanje, je bil dokončan v rekordnih dveh letih.

Vlakec je ime Parenzana dobil povsem slučajno v februarju 1902, ko je bila v tržaškem časopisu Državnih železnic objavljena okrožnica o delih na prvem odseku proge do Buj. Ker so želeli poudariti, da bo proga vendarle prišla tudi do Poreča, je bilo v okrožnici zapisano „Parenzaner“ in tako se je njeno ime v italijanski inačici „Parenzana“ ohranilo do danes.

V času, ko je bila Parenzana oziroma odsek Trst-Buje spuščen v promet, je železnica imela tri vagone za prtljago, deset potniških vagonov, 14 zaprtih in 28 odprtih vagonov, vse v lastništvu podjetja Societá locale Trieste-Parenzo, lokomotivi U20 in U21 pa sta bili državni. Dolžina proge od začetne točke sredi potniške čakalnice na kolodvoru Sv. Andreja v Trstu do sredine sprejemne zgradbe na postaji v Bujah je bila 58,651 kilometrov. Dolžina odseka od sredine potniške čakalnice v Bujah do sredine postajne zgradbe v Poreču je bila 63,54 kilometrov, skupna dolžina železniške proge od Trsta do Poreča pa je bila 122,199 kilometrov.

Osebje na vlakih so sestavljali tri vlakovodje in trije sprevodniki, osebje na lokomotivah pa štiri strojevodje in štirje kurjači; na vlaku so morali biti tudi zavirači, vendar v zapisniku niso navedeni.

Z zadnjimi nabavami je park pogonskih in vlečnih vozil narasel na štiri lokomotive v lasti državnih železnic, štiri prtljažne in poštne vagone, trinajst potniških vagonov, trideset zaprtih in šestindvajset odprtih vagonov in dva vagona-cisterne. Za vzdrževanje proge so uporabljali deset drezin in dva velocipeda s štirimi kolesi.