Gradnja

Istrska železnica

Ko je bila 20. septembra 1876 svečano odprta dolgo pričakovana Istrska železnica, ki naj bi prispevala k učinkoviti povezavi vojaškega pristanišča Pulj s prostranstvom avstro-ogrskega cesarstva, so razočarani Istrani nejevoljno zmajevali z glavo.
Zgrajena v glavnem v korist vojske ter brez neposredne gospodarske in trgovinske koristi za navadne ljudi je ta železnica po trasi, ki je potekala po sredini polotoka brez stika z najbolj naseljenimi severozahodnimi kraji, malo oziroma skoraj nič pripomogla k rasti lokalne trgovine. Čeprav so lahko obalna mesta še uživala prednosti prijetnih in pogostih pomorskih poti, je bila komunikacija med mesteci v zaledju zanemarljiva. Najboljši istrski proizvodi, kot so vino in olivno olje z rodovitnih gričev iz okolice Vižinade, Grožnjana in Motovuna, sol, sadje, zelenjava, živina ter širom poznano kakovostno kamenje iz Momjana, Tribana, Sv. Štefana in Višnjana, so ostali še neupravičeno dolgo v senci, ker preprosto ni bilo nobenega ustreznega načina, kako bi jih spravili na trg. Z drugimi besedami, trasa Parenzane je bila kot linijski sistem pomembna za oživljanje razvojnih dejavnosti v njenem vplivnem pasu, saj je povezovala gospodarske funkcije (poljedelstvo, industrijo in trgovino). Omogočala je tudi prevoz ljudi in blaga.

Predlog za izgradnjo proge Poreč - Trst

Ker so se zastopniki občin iz doline Mirne zavedali pomembnosti, ki bi jo z Istrsko železnico prineslo povezovanje njihovih krajev s Trstom, so že leta 1880 ministru za trgovino poslali peticijo, s katero so zahtevali resen razmislek o tej ideji.
Čeprav se je Dunaj spretno izogibal jasnemu odgovoru, načelno imel pozitiven odnos do vprašanja in pozval vse zainteresirane občine na sestanek z namenom končnega dogovora, je moralo kljub velikemu zavzemanju grofa Petra Waldersteina (ki je izdelal tudi prvo celovito študijo ter strokovne priprave) miniti še polnih osemnajst let, preden je vlada 16. decembra 1898 v parlamentu končno podala v potrditev predlog za izgradnjo proge Poreč–Trst.
Ustanovili so Lokalno železniško društvo Trst–Poreč, minilo je več mesecev, vendar se dela za izgradnjo nove železnice še niso začela. Marca 1900 je začela delovati pravna komisija za odobritev nadomestil lastnikom odtujenih zemljišč. Komisijo so sestavljali izključno tuji uradniki in je delovala po strogih pravilih.
Končno je bil v Eisenblattu 18. aprila 1900, leto dni po dodelitvi službene koncesije, objavljen poziv za sodelovanje na javnem razpisu za izvedbo del na železnici Trst–Buje. Javni  razpis je bil na Dunaju 10. maja 1900. Sodelovalo je 15 podjetij, dela na trasi Trst–Poreč je dobilo podjetje Buttoraz & Ziffer iz Trsta, dela na trasi Portorož–Buje pa podjetje Filippo Suppanich iz Ljubljane.
 

Začetek del

Naslednjega julija so se začela dela na več mestih in pričakovalo se je, da bo trasa Trst–Buje končana 15. novembra 1901 ter dana v obratovanje 1. decembra istega leta. Poziv na javni razpis za dela na trasi Buje–Poreč je bil objavljen v časopisu L'Osservatore Triestino na začetku januarja 1901.
Trasa  Buje–Vižinada je bila marca dodeljena podjetju Brunetti, List & Radl, trasa Vižinada–Poreč pa je bila aprila dodeljena podjetju Antonio Pellegrini in Giorgio Strohmaier z Dunaja. Dela so morala bili končana do 1. septembra 1902, da bi bila proga 15. oktobra 1902 dana v obratovanje. V tem času so dela hitro napredovala.
Novembra leta 1901 je prišla novica, da namerava vlada na postajah na novi trasi postaviti dvojezične vozne rede. 9. februarja 1902 je bila v 6. številki Amtsblatta, službenem glasilu uprave državnih železnic v Trstu, objavljena okrožnica številka 23 z uradnim pravilnikom trase Trst–Buje. V tej okrožnici je prvič uporabljen naziv Parenzana, s katerim je bila označena železniška proga Trst–Poreč.
Tudi na trasi Buje–Poreč so se dela hitro odvijala. Aprila 1901 se je začelo prebijanje motovunskega predora in izgradnja tamkajšnje postaje ter dovozne ceste. Avgusta istega leta je bil odobren načrt postaje za oskrbo z vodo v Livadah. Jeseni 1902 so bila končana dela na trasi Buje–Poreč. Začeli so se poskusi in pregledi, ki so trajali od začetka novembra do 10. decembra. Izvedena je bila kontrola vožnje vlakov in protipožarnih mer, pregledani in preverjeni so bili mostovi in drugi objekti. Komisija, ki je bila zadolžena za preverbo trase Trst–Buje, je od 9. do 11. decembra končno dala v obratovanje tudi traso Buje–Poreč.
Hkrati se je vztrajalo pri nameri, da se linija podaljša od Poreča do Kanfanarja. Tako bi proga Parenzana dobila naziv Trst–Poreč–Kanfanar. Zato so imeli vsi mejni količki na zemljiščih, ki jih je kupilo Lokalno železniško društvo Trst-Poreč-Kanfanar napis TPC. Izvedba postaje v Poreču je ustrezala tudi potrebam in funkcijam tranzitne postaje. Trasa, ki je bila predvidena s prvotnim načrtom, je bila pozneje, preden je dobila svojo dokončno obliko, znatno spremenjena.