Konec Parenzane

Prenehanje obratovanja

Na Parenzani se je 12. decembra 1934 zgodila zadnja nesreča – na videz zelo spektakularna, vendar na srečo brez žrtev.
Naslednje leto je Parenzani grozila nova nevarnost – projekt za postavljanje naftne rafinerije na področju med Žavljami in rtom Stramare, to je na istem mestu, kjer je potekala proga. Odločitev o koncesiji za izgradnjo novega pogona je bila sprejeta 14. julija 1935, proga Trst–Poreč pa je bila ukinjena 31. avgusta istega leta. Že marca je prišlo obvestilo, da bo proga po prihodu zadnjega vlaka v Trst 31. avgusta 1935 zaprta za promet.
Dan po zaprtju proge je začela delovati avtoprevozniška služba s štirimi linijami, ki so v celoti pokrivale področje, na katerem je do tedaj delovala Parenzana. A avtomobilske linije niso zadostile potrebam lokalnega prebivalstva in niso bile zadostne za potniški in tovorni promet, še posebej ne v zaledju.
Po ukinitvi prometa na železniški liniji Trst–Poreč, hitrem umiku opreme s postaj in telefonskih zvez je nastopilo obdobje stagnacije. Po preživetju prve svetovne vojne ter propadu Avstro-Ogrske monarhije je v času Italije delovala še kratek čas – na tračnicah se je v glavnem životarilo za vse bolj redke potnike in vse bolj nepomemben tovor. Parenzana je po 33 letih končno pokleknila in prenehala delovati zaradi pritiska vse močnejše konkurence hitrejšega in cenejšega cestnega prometa. Čeprav je Parenzana s svojo vsakodnevno linijo simboličnih 33 let srečno povezovala prav tako simboličnih 33 mest Istrskega obrobja z Evropo, je bila brez milosti dana na javno dražbo.

Dražba

Medtem ko je ljudstvo še živelo v upanju, da bo železnica nekoč ponovno obratovala, je vlada že sprejela odločitev o prodaji celotnega premičnega in nepremičnega premoženja. Strokovni urad državne blagajne v Trstu je v imenu urada za državno premoženje podrobno opisal ves material, ki je pripadal železnici. Na osnovi tega dokumenta je bil izdelan seznam s posameznimi kosi materiala, ki so bili razdeljeni v partije, z oznako kraja, kjer so bili shranjeni ali so bili na razpolago. Navedene so bile tudi splošne in posebne klavzule ter pogoji za prodajo materiala po delih. Postopek opisovanja in popisovanja je trajal nekaj let. 10. julija 1939 je bilo v vseh občinah v Italiji, v Uradnem listu Kraljevine Italije in Popisu zakonskih obvestil puljske in trščanske province objavljeno obvestilo o javni dražbi, ki naj bi bila izvedena 10. avgusta 1939 z namenom prodaje sedmih dražbenih partij železnega materiala v opremi in voznega parka ukinjene železnice. Ves premični material Parenzane je bil dan na dražbo za nekaj manj kot štiri in pol milijona lir. Objava poziva na dražbo je presenetila člane istrske province, v čigar uradih je bil tudi sedež Lokalnega železniškega društva Trst–Poreč, zato je bil takoj ustanovljen upravni odbor.
V prihodnjih mesecih je bilo na temo predčasne ukinitve koncesije več pregovorov med Lokalnim železniškim društvom Trst–Poreč, ministrstvom za finance in ministrstvom za komunikacije. Dogovori so trajali dlje, kot je bilo predvideno, medtem pa so potekale dražbe. Z razpustom vlade pokrajine Istre in razprševanjem njenega arhiva je Lokalno železniško društvo Trst–Poreč izginilo brez sledi.
Z odprodajo vsega, kar se je dalo prodati, so vagoni in lokomotive končali na drugih železnicah v Italiji, o tračnicah pa kroži posebna zgodba. Čeprav njena verodostojnost ni bila nikoli potrjena, zgodba pravi, da so bile tračnice vkrcane na ladjo za Abesinijo (staro ime za Etiopijo). Tračnice so skupaj z ladjo namesto v Afriki usodno končale na dnu Sredozemskega morja. Na srečo z njimi niso potonili tudi spomini nanje. Še vedno dobro ohranjeni in ponosni preživeli viadukti, mostovi, predori in postaje – skupaj z velikim delom trase, ki vijuga po Istri – so kljubovalne priče male železnice, legendarne Parenzane, ki je kljub vsem svojim slabostim s svojo skromno, a zato nič manj vitalno silo povezovala množico raznolikosti ter na poseben način podedovala bistvo večkulturnosti ozemlja, po katerem je tekla.
Z ukinitvijo Parenzane so se začeli procesi večje ali manjše zapuščenosti trase in posledično tudi drugih povezanih dejavnosti. To je bilo še dodatno obremenjeno z novimi družbenimi dogajanji, pojavom množičnega turizma na obali in migracijo zaradi zaposlitve. Tako je prišlo v vplivnem pasu okrog Parenzane v večji ali manjši meri do odseljevanja, gospodarske stagnacije in nazadovanja, zapuščenosti in izginjanja kulturnega življenja, pojavila se je slaba in otežena komunikacija med temi kraji.

Zapuščina 

Od ukinitve Parenzane je minilo veliko let. Še danes prihajajo številni ljudje, tudi od daleč, da bi obšli njeno dolgo traso v iskanju tirov, ki so prispevali k ustvarjanju duhovnih in fizičnih vezi med številnimi istrskimi središči. Parenzana je zgradila mrežo medsebojnih vezi ter vezi med istrskimi mesti in končnima postajama – Trstom in Porečem.
Čeprav so ljudje, čas in narava tekmovali v brisanju sledov te male železnice, pa nekatere postaje, zidani objekti in deli trase niso padli v pozabo zahvaljujoč spominom, ki so shranjeni na slikovnih prikazih in fotografijah. Vsi objekti na trasi so izdelani z veliko strokovnega znanja in uspelo jim je preživeti mnogo let. Verjetno lahko še dolgo kljubujejo času in še večji razdiralni moči človeka. V času obratovanja železnice je malo ljudi skrbelo za navedene objekte, saj so jih bili vajeni uporabljali in gledati skoraj vsakodnevno.